Buski

Naslednji dan zjutraj sva se odpravila na en peščen parkplac, ki mu rečejo avtobusna postaja. Okoli 7h naj bi šel ekspresni bus v Belize City. V tem stavku boste videli, da sta vsaj dve spemenljivki:
- ob 7h in
- expresni bus.

Vsi tukajšnji busi so namreč odsluženi ameriški šolski busi. Mogoče na hitro malo popenzlani na kako atraktivno barvno kombinacijo, recimo rdečo, rumeno in zeleno. Klopi v busu ostnejo take kot so - blizu skupaj, saj gre tako v bus veliko ljudi.

Čas je blazno relativna reč. Še posebej v Belizu. Če bo nekaj ob 7h potem je to lahko tudi četrt čez ali pa ob pol ali še kasneje, vendar nikakor ne prej. Najin busek je prišel nekaj čez pol. Kar dober čas, se mi zdi... In ja, res je bil ekpresni. Tako je namreč pisalo na tabli za šipo. Pred njim je mimo prišlo kar nekaj buskov, ene dva sta bila students, nekaj jih je imelo tablo workers only. Če delaš preko študenta, potem se verjetno lahko pelješ z obema. Midva seveda nisva mogla reči da sva eno ali drugo in sva seveda morala čakati na tistem prašnem peskovniku, ki mu rečejo avtobusna postaja.

Potem ko enkrat busek pride, neseš zadaj ruzak, ki ga skozi priročni zaslilni izhod potegnejo noter in umestijo med ostalo kramo za zadnjimi sedeži. Ti greš naprej, se usedeš na tisto stran kjer je večina lokalcev, kar tam bo po vsej verjetnosti senca. Čez kakih 10, 15 minut pride kondukter, ki pobere keš in celo da karto. Po ene dveh postajah zopet pride do tebe in te pisano gleda dokler mu ne namigneš da si že plačal...