Magične številke

V petek sva jo okoli treh mahnila proti Benetkam. Že samo do Brezovice sta bila dva kreša in kilometri kolone. Ampak nima smisla se živcirat zaradi nešteto speljevanj in počasnem praženju na soncu.

Mimo Nanosa sva zavila proti Vipavi, da se izogneva morebitni gužvi okoli Trsta. Na zadnji bencinki pred mejo sva si kupila še gumi bonbone za na pot. To je bila res ena čudna postaja, malce čuden folk je lutal okoli, nisi bil čisto siguren v katero luknjo točno si padel...
Ob uvozu nazaj na autobahn sta dve štoparki molili palce v zrak. Ustavim ob robu. Priteče prva do avta, vsa srečna. Bejba vpraša v angleščini

Kam pa gresta?
Proti Benetkam.
Benetkam? A pa je to daleč od tu?
(hum?) Ja kakih 150km..
Okej greva z vama.

V prtljažnik smo stlačili njune ruzake in smo šli. Potem se pogovarjamo:
Kam pa gresta iz Benetk?

V Barcelono..
Midve greva tudi v Barcelono...
A?
Greva domov.

Izkazalo se je da ste lutali po Turčiji, sedaj pa se preko Beograda in Ljubljane vračate domov. Na štop. Bravo. Plan je bil, da ju odloživa na enem od počivališč pred Benetkami, da boste potem tam skušale dobiti štop naprej proti Milanu in Genovi. Pridemo skoraj do Benetk, vozlišče, desno Venecia est, naravnost, em nič pač naravnost. Gledam tiste table... okej na Benetke vzhod menda ne bom šel, konec koncev rabiva poiskat Treviso. Grem naravnost. Prva tabla, ki pride mimo piše Milano 300 km. Hum. Ej, midva greva zdaj proti Milanu... A je to sploh prav? Itak ni šlo drugam kot naravnost, tako da sva pač šla za Milano. Izkazalo se je, da je to vendarle bil pravi odcep. Našla sva odcep za aeropuerto. Štoparki sva pustila na cestnini. Mislim, da je bila to kar dobra lokacija za njuno pot naprej.

Letališče sva potem brez težav našla, pustila avto v nekem hangarju za šest ojrov na dan in odvlekla tista dva mala kufrčka do terminala. Tu sva se postavila v kolono za ryanair in gledala komedijo kako folk iz vsebine rahlo pretežkih kovčkov za ročno prtljago dela čudeže. Če je zadeva pretežka ali če ne gre v tisto kovinsko kletko potem hop v drugo vrsto in doplačat 30 eurov.

Prideva na vrsto. Puf, puf, prtljaga ok. Dam bejbi boarding passe, ki jih moraš imeti sprintane s seboj sicer te upalijo za naslednjih 40 ojrov. Ok, še Id. Ni problema, ji dam osebno. Bejba gled nekaj časa, mi vrne osebno in reče

Not a valid Id.
Bwah? Ja kakooo? (pa preveril sem, če je naša osebna ok. In je bila. je bila. zihr je bila)

Vzamem osebno in zajamem sapo, da povem bejbi, da je tale naša osebna čist gut za njihove potrebe. Čakaj, saj to sploh ni bila osebna, ampak vozniška. Haha. Ko sem našel tapravo osebno je bilo le okej.

Od tu je bilo še dobre tričetrt ure do leta. Pa ne prav dolgo, saj so ga premaknili najprej za tričetrt ure potem pa še za 17 minut. Magične številke, ni kaj.