Zjutraj, malček pred osmo. Par dni nazaj... Križišče med Letališko in tisto malo cestico, ki gre zadaj za bauhausom. Žmigavec levo, mimo harvinormana. Folk se na pol omotično fura levo, desno. Čakam na prvi vakuum, da zviznem ven.
Začela se je delati prva priložnost, z leve se je cijazil en zaspan avtomobilček, z desne sta se pojavila dva mala kamiončka. Vsi na jutranjih tempomatih. Tisti levi se je končno odpeljal mimo. Še enkrat prečekiram kaj je s kamiončkom, puf v prvo in hop pred tovornjaček. Na tem delu je Letališka dovolj široka za dva prisebna šoferja. Da ne bi bilo panike, sem se postavil skrajno levo, da kamiončku tudi pod razno ne bi bilo treba bremzati.
Fajn, manever je uspel. Gledam v retrovizor. Kamionček se je nekaj nazaj ustavil z vsemi štirimi žimigavci in tam dela zastoj. Pridem do križišča pri emporijumu. Tup-tup-tup pridirja kamionček. Okej tole bo zdaj veselo... Se postavi na pas, ki zavija levo, potem pa naglo zavije na desno, da se je postavil prečno čez moj pas. Prižge se zelena luč. Tip stoji. Vse skupaj je bilo res smešno. Začel sem se režat. Bilo mi je povsem vseeno tudi, če stojimo tam še naslednjih pet semaforjev. Pat pozicija. Folk se je začel nabirat za nama in tip je počasi speljal naprej.
Okej, sem si rekel, dajmo probat kam lahko tale najin odnos pripeljeva... Tup-tup-tup naredi kamionček in prevozi tri metre v naslednjih petnajstih sekundah. Piiip piip. Hehe. Okej tip je malce upočasnil. Pričakovano. Se premaknem malček levo kao, da ga grem prehitevat. Kamionček zavije na polno v levo in se zopet postavi čez cesto. Ups. Hehe. Potem tip skoči ven iz kabine, se nekaj dere, maha s papirji in gre proti meni. Uh-oh. Time to split. Tipu se zasmejim, pokažem thumbs up in se odpeljem levo.
Naše ceste so res nevarne.
Ni komentarjev:
Objavite komentar