Radovna je tista simpatična dolina, ki teče vzporedno z Mežaklo. Travniki, jesenski podlesek, reka, prašna cesta in šoferji avtomobilov, ki se jim strašno mudi. Slišiš za sabo grmenje avtomobila, naredi zuimmmm mim, ti pa samo še kašljaš za cesto in čakaš, da se prah poleže. Ne štekam, če se ti mudi pojdi po avtobahnu... Vseeno se da zapeljati na kakšne stranske cestice, se furat mimo kmetij, krav, plezati čez električne pastirje in stare mame spraševati za pot naprej ali pa pot nazaj, odvisno od tega koliko si zalutal. Dolina Krme je še bolj prijazna. Promet se omeji večinoma na kolesarje in sem ter tja kakega uvidevnega šoferja. Plus planinska koča za malce posedet in odpočit...
Na večer krog po Bledu, ki se je že malce otresel množic, potem pa se parkirat malček ven iz mesta ob en hribček in poleg sveže nasekanih debel. Sredi noči začne zunaj bobneti, wtf je zdaj to? Imem sem občutek, da se kar malce tresejo tla pod avtom. Enakomerno bobnenje je ugasnilo enako hitro kot se je pričelo. Halo? Saj to je bil - vlak! Zjutraj se je izkazalo, da sva se parkirala ob železniški nasip. Haha, ja v temi se bolj malo vidi...
Že na vse zgodaj zjutraj sva se podila po pokljuški avtocesti med neskončnimi smrekovimi gozdovi proti Rudnemu polju. Tu je bilo točno 10C, ko sva parkirala. Brrr. Ni dolgo zeblo, ko prideš enkrat na sonce je konec veselja. Tistih 700m višinske do Viševnika sva predelala v uradnem času dveh ur. Pogled je res fantastičen. Triglav je dobesedno pred nosom. Z nekaj več zuma se vidijo obrisi aljaževega stolpa.
Med potjo gor se mi je na momente zdelo, da bi pod obvezno planinsko opremo morali dodati še čepke za ušena, saj nekatere planinke nimajo nikakršne kontrole nad jakostjo svojega glasu. Halo mama, lej 50m nad teboj sem pa te razločno slišim, a res misliš, da te mama št. 2, ki je 3 metre stran od tebe, ne sliši? Potem nadaljuješ pot in upaš, da tisto bučanje pod teboj zavije na kako drugo pot...
Ni komentarjev:
Objavite komentar