V soboto dopoldne sva odrinila proti vzhodu. Dan poprej sem prečekiral par knjigic in sajtov kje bi se dalo med potjo narediti postanek, da splezava na kak hribček. Prav velike višinske razlike se mi ni dalo premagovat, sploh, če bo v nedeljo športni dan. Najdem neko zadevo nad Črnivcem, ki se ji reče Kranjska reber. To je tisto hribovje, ki ga imaš na desni, ko se pelješ za Kranjski rak.
Opis, je bil fenomenalen za enega zadnjih vročih dni:
Slabo markirana steza nas popelje v gozd nad gozdno cesto. Zložno se dvigamo proti desni. Po pol ure hoje naša pot prvič prečka cesto, strmo nadaljuje skozi gozd, cesto pa prečka še dvakrat. Po dobri uri vzpona od izhodišča skozi gost smrekov gozd dosežemo sedlo med Kranjsko rebrjo in Plešivcem. Razgled se začne odpirati proti Veliki planini in Dleskovški planoti. Širokemu slemenu sledimo proti severu in kmalu stopimo na vršni travnati del...Vzpon po gozdu, na koncu nekaj travnkov. Kupljeno!
Se pripeljeva na vrh Črnivca. Parkirava ob cesti. Damjana se je še nekaj obirala okoli avta, jaz sem se šel malce razgledat kam je treba it. Najdem planinsko tablo. Ok. Hum. Sam kje je gost smrekov gozd? Ker ga ni. V smeri kamor so kazale table je bil gol hrib s parimi smrekami čisto pri vrhu. Vmes upostošenje, cel kup štorov, nekaj vej, vse zaraščeno z nizko vegetacijo... Crap. Najin gozd je odpihnilo tisto neurje izpred parih let, ki je radiralo tod mimo...
Sicer gre pot do gor bolj na uč. Markacije niso ravno v veliko pomoč, je pa res, da imaš med potjo vsaj dve tisti rdeči planski puščici, nakaterih je ime destinacije in čas do tja. No tukaj je puščica in je rdeča in to je tudi vse. Kako puščica ve kam jaz grem in zakaj me pošilja v levo?
Nazaj grede sva našla polne "nasade" robidnic, ki niso bili več tako zelo polni, ko sva odšla mimo njih. Potem sva zalutala in se šla offroad spust za slabih 100m na gozdno cestico, ki jo več kot očitno nihče več ne uporablja. Samo, ajde nekam že pelje, ane. In je peljala do bele gozdne ceste. Če bi bila rumena, bi manjkal le še Toto.
Do avta in skozi nebroj vasic do Celja. Center mesta zgleda kar okej, samo je opustošen. Polno zanimivih lokalov, pa nobenih lokalcev. Halo, kje so vsi? Na izletih po okoliških kucljih? Ne. Seveda ne. Vsi so v super nakupovalnih središčih. Zakaj bi hodil v naravo, če imaš pa vse na enem mestu?
Iz Celja sva se pobrala že v temi. Nazaj na avtobahn. Tabla levo Ljubljana, desno Maribor. Do domače postelje je dobra ura, do Maribora pa pol. Desna. Itak. Ko sva se v izi peljala proti vzhodu me je spreletel tisti popotniški občutek, ko prihajaš na long distance busu proti zvečeru v nov kraj. Razmišljaš, kako zadeva zgleda, kako boš prišel v center, kje boš našel kak plac za prespat. Pa ni to nek strah, prej pričakovanje dogajanja, aktivacije, raziskovanja, ukvarjanja z domorodci... Ni mi čisto jasno zakaj. Točno sem vedel na katerem park platzu bova prespala in da ob 10h zjutraj zalaufajo bajk park.
Še nekaj extra fotk s poti je tule.
Ni komentarjev:
Objavite komentar