Po slabih dveh dnevih Buenos Airesa je bil čas, da ujameva flight v El Calafate, mestece dol na jugu Patagonije. Zjutraj je počasi začelo deževati. Kako qul, sedaj ko je gnilo vrema pa pičiva stran. Pojeva zajtrk, se posloviva od Španca in Brazilca. Zunaj že pošteno lije. Odtoki sploh ne požirajo več vode, vse skupaj zgleda kot sodni dan. El chofer taxija je že povsem premočen, ko v kufer tlači najina ruzaka. Midva stojiva pod streho bližnjega lokala. Jaz se pogovarjam z enim možicljem o vremenu in o tem od kod sva. Gremo do el aeropuerta, po cesti ležijo polomane veje dreves, na posameznih delih ceste je toliko vode, da komaj pridemo čez. Že en dan poprej sva se čekirala preko weba, tako da le oddava prtljago.
Greva eno nadstropje više do monitorjev pogledat kateri gate imava. Na seznamu odhodov vse rdeče. Sami delayed leti, nekaj jih je imelo status contact your agent. Hum. Imajo neurje in je konec z letalskim prometom. Halo? Do najinega leta je bilo še slabi dve uri, staus je bil še vedno zelen on-time. Bolj ko se je približevala ura boardinga bolj so postajali leti pred najinim rdeči. Potem je tudi najin spremenil barvo in je postal contact your agent. No poleg je bila še številka gate-a, tako da sva obšla idejo kontaktiranju prevoznika in šla kar na boarding gate. Zunaj se je videlo, da naliv hitro pojenjuje tako da je na koncu padal le še klasičen dež. Na letalo smo se spravili kako uro in pol za planom, kar je dober dosežek.
Ja letalo je bilo dobri stari - poudarek na stari - MD80. Leteča cigara, sva sedela bolj zadaj, je bilo kot bi se peljal v pralnem stroju. Neki čudni zvoki in nenehen hrup. No le pri pristajanju je cela zadeva čudno tulila, kot bi mu zmanjkovalo moči, potem pa bi jo spet od nekod potegnil. Smo imeli dva stevarda in eno stevko. Bli so zelo čudna kompanija. Vsi trije še mladiči, delovali so rahlo zadeti. En je imel skoraj ves čas roke v žepu, stevka je zadaj brala knjigo, ta tretji je lutal po letalu gor in dol. Kot bi bil v nekem čudnem filmu. Ta film je nekje na pol poti postal western. Objavi pilot letala, da sedaj bomo naredili tehnični postanek, da dotočijo gorivo. Hum? Dotočijo gorivo? Leteli smo dobro uro in sedaj bodo dotočili gorivo? Zanimivo. Pristanemo v puščavi sredi ničesar. Ničesar! Nikjer nikogar. Ena mala hiška, par aerolineas argentinas letal na tleh. Nimam pojma kdo nam je natočil - če sploh kdo. V ene pol ure smo bili spet v zraku. Tale let je bil bolj panoramske narave, saj smo se usput ustavili še v Ushuai. Pol potnikov dol, novi gor. Od tu je do El Calafateja še 45 minut. Ravno dovolj časa, da je enemu tipu postalo totalno slabo in je pobruhal vse okoli sebe. Zvlekli so ga nekam zadaj in po letalu iskali kak usposobljen kader, da ugotovi kaj je z modelom. Kako se je zadeva končala niti ne vem, sem imel preveč dela z reševanjem sudokuja.
Letališče v El Calafateju je tudi sredi ničesar. No ena cesta je poleg. Ruzake sva našla povsem na koncu. Me je že zaskrbelo, da so na direktnem flightu uspeli zgubiti najino prtljago. Vzameva jih dol s traku in postaviva na tla. Čmok! Čmok? Crap! Bila sta povsem napojena z vodo. Ne vem kaj jim ni jasno na teh letališčih. Ruzaka sta bila v rain coverju. Se pravi ruzak je ranljiv le z ene strani in modeli ga postavijo točno tako da pobere ves dež. Pretresi z mokrimi ruzaki so naju že izučili, tako da imava večino stvari po vrečkah in zaradi tega kako večje škode ravno ni bilo. Hop na busek in proti mestecu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar