 |
| From Argentina |
Po mestecu je nešteto agencij, ki ti nudijo ture do tega 80km oddaljenega čudesa. V najinem hostlu sem na oglasni deski videl, da imajo neko not-like-all-the-others turo. Sliši se gut, stane 200 argentinosov na glavo. Okej. Preden sva bukirala sva naredila še en krog po okolici. Tule dol je dan dolg, res dolg. Sončni zahod je ob desetih zvečer, zatem se začne počasi temniti, pride blue hour in tema tam nekje čez enajsto, odvisno od tega kako oblačno je. Nenormalno dober feeling. V glavnem prideva nekaj čez polnoč nazaj do hostla, najdeva tipa v recepciji, vprašava za trip.
Ja, ja... A pa bosta tu več kot en dan?
Ja, itak.
Aha, ql. In začne razlagat na dolgo in široko o exkurziji, kje bomo šli, kdaj se prvič vidi ledenik, koliko časa se ostane na lookoutu, boat trip, vstopnine, cena.
Ok, stari dej dve.
Ah, ja ja... Za jutri je že vse polno, zato sem vaju vprašal, če bosta dlje časa tu. Imam še šest mest za pojutrišnjem..?
(Aaaaaa. Idiot kaj ni mogel tega prej povedat... Kaj naj en dan gledava v luft.) Midva bi res šla jutri.
U,ne gre, samo še eno mesto je prosto.
U,pol pa nič. Hvala za tvoj čas. Aja pa daj nama še eno kokakolo, da ti jo zabrišem v glavo...
Emm, lahko gresta z avtobusom do ledenika, stane 100 pesotov pa gre ob 8, pol devetih...?
Ok, panika. Jutri so odhodi zgodaj zjutraj, treba bo najti alternativno varianto.
Jutri ob sedmih: zajtrk, potem pa na recepcijo spet težit za trip. Tokrat je bila ena bejba.
Živjo midva bi šla na trip do glečrja.
Ja sure, ni problema. Danes?
Danes.
Evo takoj...
(ha, tip ni imel pojma!)
bejba tipka po računalniku, računalnik piska. (huh) potem pograbi telefon.
A, ya... Listo... listo.. Sori ni več ni frej.
(damn, kaj bova morala res na bus..?)
Ej, hvala, kdaj gre bus tja?
Ja ob 9h.
(to je že tretja cifra za odhod busa. btw zares gre ob 10h)
Lahko pa gresta s taxijem do tja.
Huh taxi.. Ja kolk ja to pride?
350 pesotov.
Teh 350 pesotov sem zdilal na 300, potem se nama ja pridružila še ena Nemka, ki je pozabila (pozabila!), kupit karto za ekskurzijo.
 |
| From Argentina |
In smo šli ob 9h. Tip je bil okrogel roker, špila v nekem bandu, je kuhar in živa enciklopedija. Nam je kupil sladkiše v slaščičarni na koncu mesta in smo šli.
 |
| From Argentina |
Glečr je res woooow. Samo gledaš ga z odprimi usti. Z el choferjem smo se zmenili, da nas na enem koncu razgledne poti pusti same, da gremo na drugo stran, on pa nam gre iskat karte za ladjico s katero se lahko pelješ pod ledenikom. Kaj hudo blizu sicer ne peljejo, ampak sliši se kot zanimiva fura. No, potem ko smo po dveh urah prišli na drugo stran seveda ni bilo našega šoferja nikjer. Tudi njegovega avta ni bilo. Hum? Kaj zdaj? Plačali mu nismo, nima ravno razloga, da nam pobegne... Master plan: se razdelimo, midva greva na drugi konec pogledat če je tip tam, Nemka pa ostane tu, če se bo slučajno prikazal. Počakava na mali kombi, ki povezuje oba dela in se odpeljeva tja. Stopiva dol z busa.. Kje je zdaj ta tip. Ja itak! Sedel je za mizo z enimi kolegi.
Stari kje si ti? Ja tukaj.
Kje je še tista tretja?
Ja čaka na drugem koncu..
Zakaj pa čaka tam?
Nima veze, bomo šli ponjo.
Kaj je z ladjico?
Huh, vse polno?
Vse polno?
Nič ni bilo z ladjico. Ja pa res neverjetno gledati kako se ledenik kruši v turkizno modro jezero. Vsakič ko pade kos ledu v vodo zagrmi kot bi bili sredi poletne nevihte. Strašen, mogočen zvok.
aaaaaaaaa hudoooo:) lajkam
OdgovoriIzbriši