Ko se dolgo ne boste prisli nikamor...

Moje zle slutnje glede nasega direktnega avtobusa v La Paz so se uresnicile okoli 8h zvecer, ko smo se zaceli basat na bus. Tu je bilo vse polno domorodk s kupi vrec, odej in otrok. Kar nekaj lokalcev, ki so se nam pridruzili kasneje med potjo je pospalo kar po tleh. Da si prisel ven, si potem moral delati akrobacije po rocajih sedezev.
Prve 4 ure smo rili po enem prasnem makadamu. Parkrat smo sli rikverc, saj so cesto renovirali (dddd?) in je bilo potrebno zapeljati dol z utrjene (dddd?) ceste, pri cemer se je avtobus vsakic prav nevarno zazibal, da nisi vedel ali bomo pristali na boku ali ne. Ropotalo je itak toliko, da se nisi mogel pogovarjati...
Okoli 3h ponoci smo se parkirali na avtobusni postaji v mestu Oruro. El sofer je dejal, da gremo cez eno uro naprej v La Paz (dddd?). Kar nekaj ljudi je ostalo na busu plus nas 7 kaskaderjev. Skoraj cez eno uro je ves zadihan priletel kondukter in zacel razlagati, da je na busu premalo ljudi za La Paz in da ne bo peljal dalje. Bolj, ko sem mu razlagal, da nas je veliko, res veliko, bolj je tupil svoje. Odprl je bunker in zacel metati ven mocile (se rece ruzake po nase). Potem je zacel teci na drug konec postaje. Nas sedem pa za njim. Zadnji hip mu je uspelo ustaviti en bus, ki je rano odhajal s postaje. Mocile smo zmetali v bus in se odpeljali proti La Pazu. Juhu! Bus je bil ene 10x boljsi od tistega s katerim smo se pritresli do Orureja. Kljub mrazu smo pospali in prisli k sebi sele v La Pazu ob pol osmih zjutraj.
Sledil je en mali remont na avtobusni postaji, potem pa sva z dvema Nizozemcema picila dalje proti Copacabani, ki lezi ob jezeru Titikaka. Se 4 ure voznje in smo zmagali!