ponedeljek, 29. december 2014

Devetnajst smrek'c in en los

Decembra pridejo na plan serijski morilci nebogljenih smrečic. Eni se v zavetju noči s skerco v roki odpravijo v sosedov gozd po žrtev, ki so si jo že kak dan poprej skrbno izbrali; drugi se pri belem dnevu odpravijo na mestni trg, kupijo pol tretji meter veliko smreko, jo za silo privežejo na streho avtomobilčka in jo doma postavijo poleg sosedove, ki je kakega tričetrt metra manjša. Ha!



Meni so bolj všeč alternativni viri alternativnih novoletnih dreveščkov. Sem našel recept za simpatične papirnate smrekice. Ljudje jih tipično delajo iz snežno belega papirja ali pa iz kolaž papirja. Do kolaž papirja lahko prideš na dva klasična načina in enega bolj gverilskega:

  • prvi način predpostavlja, da imaš doma primerno star podmladek, ki v šolski torbi dan za dnem v šolo nosi pisane liste kolaž papirja. V tem primeru počakaš, da otrok zaspi in mu spizdiš tiste tri zelene liste, ki jih tako ali tako ne bo potreboval.
  • drugi način je da pobrskaš po svojih škatlah zvezkov in pripomočkov iz osnovne šole. Če imaš v sebi vsaj malo slovenske krvi, potem ti nabirateljsko-shranjevalna žilica zagotovo ni dovolila, da bi vrgel stran tistega pol modrega lista iz katerega si pred 27. leti izrezal še zadnji oblak. Okej ni zelena, konec koncev pa je jelka lahko tudi modra, ker stoji blizu jezera ali bližnje hiše z nagravžno modro fasado.
  • gverilski pristop predpostavlja, da greš v papirnico kupit 17 različnih odtenkov zelenih listov, vendar se to že šteje pod extremizem in tega ne bom tule obravnaval.



Ker sem želel imeti res pisane dreveščke sem se zatekel k listom najbolj pisanega cajtnga. Reklame in predstavitve pisanih izdelov in dogodkov so idealna podlaga za papirnate zgibanke. Potem si vzameš tri dni dopusta in narediš par deset dreves. Mali gozdiček. V gozd spada tudi kakšna naša avtohtona divja žival.

Recimo los.




Ni komentarjev:

Objavite komentar

  • Recent Posts

  • Text Widget