Prvič sem za Angélique Kidjo slišal povsem po naključju, ko sem se pozno zvečer vračal domov in je radio obtičal na valu dvestodva ob strašno poslušljivih ritmih neznanega jezika. Takrat sem si zapomnil le to, da je naslov enega od komadov bil Batonga, ki je bil izdan nekje daljnega leta 91 in da ga izvaja neka Angelca. Z ne veliko guglanja je Angelca dobila še priimek in celo vrsto zadetkov na youtube-u.
Malček kasneje sem nekje zasledil, da ima Angélique Kidjo v Cankarju koncert v okviru sekcije glasbe sveta. Lani sva v sklopu teh koncertov šla gledat Eclipse, ki je bil state-of-the-art dogodek. Ni bilo razloga, da ne bo tudi tokrat nekaj extra.
Zadeva je bila naravnost fenomenalna. Že po treh komadih smo bili večinoma na nogah, eni so si izborili pot do prehodov in plesali sredi dvorane. Sem in tja je ostal kak osamelec trdo priliman na stol in je hote ali nehote rahlo poskoval s stolom vred gor in dol skupaj s tlemi, ki so se vdajale ritmom. Verjetno gre to povezati z nekimi čudnimi slovenskimi miselnimi vzorci, s pomočjo katerih je folk ravno prav zavrt, da se ne zna prepustiti muziki in uživati na polno v njej.
Na odru gledaš Angélique, petdeset-nekaj letno tetko kako poplesuje brez upora in povsem prevzeta z muziko. In potem smo mi neka super razvita civilizacija, podsaharci pa idioti z mačetami v sandalih iz avtomobilskih gum. Pač smo pipce zamenjali za bolj sofisticirano orožje in obuli adidaske in gojzarje. Jej.
No, kakorkoli že, muzika, ki ne obstaja brez plesa je tista res prava. Ane?
Malček kasneje sem nekje zasledil, da ima Angélique Kidjo v Cankarju koncert v okviru sekcije glasbe sveta. Lani sva v sklopu teh koncertov šla gledat Eclipse, ki je bil state-of-the-art dogodek. Ni bilo razloga, da ne bo tudi tokrat nekaj extra.
Zadeva je bila naravnost fenomenalna. Že po treh komadih smo bili večinoma na nogah, eni so si izborili pot do prehodov in plesali sredi dvorane. Sem in tja je ostal kak osamelec trdo priliman na stol in je hote ali nehote rahlo poskoval s stolom vred gor in dol skupaj s tlemi, ki so se vdajale ritmom. Verjetno gre to povezati z nekimi čudnimi slovenskimi miselnimi vzorci, s pomočjo katerih je folk ravno prav zavrt, da se ne zna prepustiti muziki in uživati na polno v njej.
Na odru gledaš Angélique, petdeset-nekaj letno tetko kako poplesuje brez upora in povsem prevzeta z muziko. In potem smo mi neka super razvita civilizacija, podsaharci pa idioti z mačetami v sandalih iz avtomobilskih gum. Pač smo pipce zamenjali za bolj sofisticirano orožje in obuli adidaske in gojzarje. Jej.
No, kakorkoli že, muzika, ki ne obstaja brez plesa je tista res prava. Ane?
Ni komentarjev:
Objavite komentar