Moja letošnja tekaška sezona je polna restartov:
Rezultati kot vedno ne štejejo kaj dosti. Moj letošnji cilj je bil bolj existencialistično obarvan: preživeti z nasmehom in prebiti se do kremšnite. Oboje mi je uspelo, tako da je operacija uspela.
Tudi tokrat smo imeli bazni tabor v simpatičnem kempu v Zaki. Prideš enkrat sredi dneva, potem trankiliraš, greš po cifre, poješ palačinke, power bar, kokakolce in krem banancepa pol radlerja in špricar, potem pa na štart, malo odtečeš, se butneš v vodo, po kremšnite, muzka in nazaj v kemp po možnosti še pred jutrom. Če daš zraven še fajn ekipo potem seveda komaj čakaš, da naslednje leto spet prideš.
- štart sezone: prve štiri kilometre in pol sem pustil za sabo že osmega aprila.
- reštart: osmi maj. vmes je bilo kislo vreme in šla sva na tisti mali tripčič na Šrilanko. čez tri dni smo se šli tek trojk, no mi smo se v dežju od devetih nabrali ravno štirje.
- reštart: sedemindvajseti junij. po štirinajstih dneh brez laufanja mi je zopet uspelo narediti en petkilometerski krog po gozdu
- reštart: tretji julij. prvič na asfaltu. tri kilometre 450metrov. pet dni kasneje še en trening: 7km po gozdu in v soboto 10km okoli blejskega jezera.
Tudi tokrat smo imeli bazni tabor v simpatičnem kempu v Zaki. Prideš enkrat sredi dneva, potem trankiliraš, greš po cifre, poješ palačinke, power bar, kokakolce in krem banancepa pol radlerja in špricar, potem pa na štart, malo odtečeš, se butneš v vodo, po kremšnite, muzka in nazaj v kemp po možnosti še pred jutrom. Če daš zraven še fajn ekipo potem seveda komaj čakaš, da naslednje leto spet prideš.
Ni komentarjev:
Objavite komentar