Znate li šta su to freske?
Par pisanih pogledov. Kaj tej ženski ni jasno?
Pa, da znamo sta su freske.
Ženska nas nejeverno pogleda:
A gdje ste ih vidjeli?
Omg, v vsaki kapelici jih imaš, halo.
V približno takšnem duhu je minil naš vodeni ogled Beograda. To je bil drugi dan sindikalnega izleta. Prvi je bil bolj neskončni dan, ki se je začel zjutraj v Ljubljani in končal nekje v drugi polovici noči na enem od splavov s funky-jazzy-rocky bandom.
Tale ideja z lokalno vodičko se mi je za hip zdela kar okej, sicer pravo nasprotje mojega sistema odkrivanja sveta, a recimo, da se splača kdaj pa kdaj pogledati čez ograjo če je main stream odkril kaj novega. In seveda ni. Prijazna vodička nas je komandirala od prvega trenutka naprej. Potem smo hiteli in vedno znova čakali koga, ki se je izgubil, zaostal ali mu pač ni bilo do tega da bi bil se ena skuštrana glava v tropu ovac.
All-in-all, videli smo muzej Nikole Tesle, eno veliko belo cerkev od strica Save, pa letno rezidenco tovariša Josipa, pa vilo od Jovanke in da-ne-bi-slučajno-kdo-slikal ameriško ambasado, hišo od Cece, najstarejši MacDonalds v vzhodni Evropi, sedež pink televizije, eno kao lokalno gostilno v starem delu s so-so futrom, Kalamegdan. Hop in hop out z busa, da sploh ne veš kje je začetek in konec mesta. Vodička nas je motivirala s kvizom tipa kaj je to za eno drevo - potem ko so trije v en glas zakričali tisa je zmagoslavno dodala, da vedno znova razlaga kako smo Slovenci res dobri botaničarji, kar tudi potrjuje dejstvo, da je videla res lepo okrašene balkone, ko je zadnjič bila v naših krajih.
Imajo pa Slovenci v očeh beograjcanov dve mani, napaki - so malce preveč naivni in ker je naše največje mesto velikosti srednje velike podeželske naselbine, ne bomo nikoli dojeli kako je to živeti v več miljonskem mestu. Naivne seljačine, kot se je strokovno izrazila vodička.
Par pisanih pogledov. Kaj tej ženski ni jasno?
Pa, da znamo sta su freske.
Ženska nas nejeverno pogleda:
A gdje ste ih vidjeli?
Omg, v vsaki kapelici jih imaš, halo.
V približno takšnem duhu je minil naš vodeni ogled Beograda. To je bil drugi dan sindikalnega izleta. Prvi je bil bolj neskončni dan, ki se je začel zjutraj v Ljubljani in končal nekje v drugi polovici noči na enem od splavov s funky-jazzy-rocky bandom.
Tale ideja z lokalno vodičko se mi je za hip zdela kar okej, sicer pravo nasprotje mojega sistema odkrivanja sveta, a recimo, da se splača kdaj pa kdaj pogledati čez ograjo če je main stream odkril kaj novega. In seveda ni. Prijazna vodička nas je komandirala od prvega trenutka naprej. Potem smo hiteli in vedno znova čakali koga, ki se je izgubil, zaostal ali mu pač ni bilo do tega da bi bil se ena skuštrana glava v tropu ovac.
All-in-all, videli smo muzej Nikole Tesle, eno veliko belo cerkev od strica Save, pa letno rezidenco tovariša Josipa, pa vilo od Jovanke in da-ne-bi-slučajno-kdo-slikal ameriško ambasado, hišo od Cece, najstarejši MacDonalds v vzhodni Evropi, sedež pink televizije, eno kao lokalno gostilno v starem delu s so-so futrom, Kalamegdan. Hop in hop out z busa, da sploh ne veš kje je začetek in konec mesta. Vodička nas je motivirala s kvizom tipa kaj je to za eno drevo - potem ko so trije v en glas zakričali tisa je zmagoslavno dodala, da vedno znova razlaga kako smo Slovenci res dobri botaničarji, kar tudi potrjuje dejstvo, da je videla res lepo okrašene balkone, ko je zadnjič bila v naših krajih.
Imajo pa Slovenci v očeh beograjcanov dve mani, napaki - so malce preveč naivni in ker je naše največje mesto velikosti srednje velike podeželske naselbine, ne bomo nikoli dojeli kako je to živeti v več miljonskem mestu. Naivne seljačine, kot se je strokovno izrazila vodička.
Ni komentarjev:
Objavite komentar