Ja danes je bil uradno najin zadnji dan v Gvatemali. Pričakala sva ga kar v Antigui. Dopoldne u izi po mestu gor in dol. People watching med basanjem s frozen-jugurt sladoledom. Luštno. Prečekirala sva še eno podrto katedralo, si kupila v pekarnici kruhke za sedviče z aguakatejem, ki sva jih imela za malico pa še dva sva si naredila za na pot. Yummy.
Ker naj bi bil let ob pol 6h popoldne sva se pofočkala za avtobus ob 12.30. Iz Antigue do letališča v Guatemali je uro in pol. Do odhoda bo še kar nekaj časa ostalo zato sem si na netbook naložil še par igric, da nama ne bo dolgčas med čakanjem :)
Potem je odbilo 10 do pol enih. Tisti težek ruzak poln suvenirjev sem komaj odnesel ven. Señora Irma, gospa pri kateri sva piknikarala zadnje dni nama je še pomahala pa sva šla. No, ne daleč, samo do vrat. Sva imela door-to-door pickup service. Moderno.
Potem je bila ura počasi pol enih, potem deset čez, petnajst do. Najinega prevoza pa od nikoder. Vmes je še gospa prišla ven pogledat in z začudenjem ugotovila, da še vedno žlobodrava zunaj pred njenimi vrati. Potem je zginila noter in se kmalu spet pojavila. Je rekla, da je preverila in da kombi prihaja, le da zgleda da pobira še druge potnike. No potem je bilo 10 do pa ena. Okej, zdaj je bilo pa že res čudno. Kombija od nikoder, midva stojiva kot dve budali zunaj na soncu in se kratkočasiva s svetovanjem turistom kam naj gredo jest. Mim grede danes je bilo v mestu res veliko turistov. Zgleda da pridejo za vikend, potem pa spet zginejo.
Končno se je pridrajsal najin kombi, ki je bil povsem prazen. Hum? Nič jasno. Potem smo se vozili po mestu in nikogar pobrali. Hum? Nakar pridemo do agencije, kjer šofer dobi še neke papirje in gremo mimo tržnice v eno ozko uličico, da je moral vanjo zapeljati kar vzvratno. Tu smo naložili eno japansko bubo. Potem mi je postalo jasno kaj se gredo. Očitno je japanska buba plačala prevoz ob 13h in potem so na ta isti kombi še naju stlačili, ker ob 12.30 niso imeli nikogar drugega. Delajo malce po svoje. Ajde midva sva imela dovolj časa, vendar bi pa lahko tale optimizacija narobe hodila.
Res smo se v eni uri in pol prigužvali do erporta. Če me kdo vpraša je zadeva kar malce prevelika za eno Guatemalo. Noter spuščajo le tujce in lokalce, ki imajo dejansko kaj tam početi, vsi ostali ostanejo zunaj. Brez vprašanj.
Postaviva se v kolono za check-in. Pred nama je bil trop enih francoskih starostnikov. Kolona se je prav počasi premikala. Ni mi bilo jasno kaj ti upokojenci tako komplicirajo. Oddaš prtljago, vzameš boarding passe in rečeš hvala adios. Končno prideva na vrsto. Teta naju pozdravi, vpraša kaj imava raje španščino ali angleščino. Sem rekel da kar angleščino, kaj naj se še ona malce matra, jaz sem se skoraj cel mesec :) Potem začne teta: okej tule so boarding passi.
Dobim oba boardin passa, enega za prvi let čez Salvador v Madrid in drugega iz Madrida v Benetke.
Teta: zdaj vama bom razložila glede leta...
Sem si mislil, okej teta, ja gremo čez Salvador, tam počakamo pet minut in gremo naprej.. čemu je treba tako dramatizirati...
Teta: vaše letalo, ki ravno prihaja, ima tehnične težave in ne vemo točno, če bo lahko poletelo naprej.
Baaaa.
Teta: ko bodo tehniki opravili pregled in bo kapitan letala zadovoljen s stanjem bo poletel.
Baaaa.
Crap. Ne že spet. Če bodo preveč mečkali, bova v Madridu zamudila connecting flight za Benetke....
Evo, štiri ure kasneje, sedim v enem fancy hotelčku, imava ogromno sobo, kopalnico s kadjo, flat tv, kupil sem internet dostop za en dan za 10 dolarjev in ravnokar mi je el botones prinesel dve zobni ščetki. Aviona seveda niso uspeli pošraufati. Nekaj folka, ki je šel v San Salvador so naložili na en VIP pullman bus, nekaj jih bodo probali jutri odpeljati s kako drugo liijo. No mi gremo malce težje z busom proti Madridu, tako da smo v klasičnem postopku: v hotel in tam čakat, da se kaj zgodi...
Ni komentarjev:
Objavite komentar