A je to

...kaj mi je bilo tega treba..., sem s stisnjenimi zobmi bentil sam nad sabo... Luža sredi laminata se je medtem iz Blejskega jezera spremenila v Črno morje. Voda iz bojlerja je še vedno vztrajno tekla najprej na dno omare potem pa v dveh, treh slapovih na tla. Z nekaj strokovnimi prijemi sem bojlerček zbalansiral med pultom in odprtimi vratci omare. Ni bilo ravno enostavno, saj je bil še vedno pripet na cevi pipe po katerih je sedaj končno le ponehavalo curljati...

V soboto sem se lotil menjave pipe v kuhinji. Prejšnja je namreč podlegla vodnemu kamnu. Zadeva je sila preprosta: zapreš ventil, vzameš ključ in odstraniš tiste cevke, ki gredo s pipe na dovodno cev in na bojler. Stara pipa ven, nova noter, priviješ vijak pod pultom, da zadeva stoji pokonci, nazaj povežeš tiste tri cevke, dobro zategneš matice in voila! Done deal. Odpreš ventil in čakaš, da se bojler počasi napolni. No, potem, ko na dnu omare začne nastajati lužica je očitno, da je šlo nekaj narobe. Prav počasi je kapljalo iz bojlerja. Hum. Okej, nova vaja: zopet ključ v roke, cevke dol, bojler na pult in razstaviti na prafaktorje. Strokovno sem ugotovil, da so tesnila pri dovodu in odvodu vode spustila. Razdrem še ta del, očistim vse sestavne dele in zadevo zopet zložim skupaj. Noben vijak ni ostal, kar je dober znak. Od tu naprej je zadeva trivialna: vzameš ključ in nazaj namontiraš tisti dve cevki, odpreš ventil, počakaš, da se napolni pet litrov. Tu nekje si zmagal, če se zopet ne ulije na polno. No jaz sem na tem mestu zgubil in moral za kazen po nov bojler.