V nedeljo je bila na vrsti še ena zmešanica bajkanja, smučišča, znoja in adrenalina. Tokrat brez kart za smučarske transportne naprave. Zelenica. To je tisto miceno smučišče na levi strani predora na Ljubelju. V petek popoldne smo se peljali mimo in zadeva sploh ni zgledala hudo strma.
No noben hrib ne zgleda strm dokler ne prideš do vznožja. In potem smo stali štirje idioti v nedeljo zjutraj ob vznožju in gledali gor. Hum. Nad nami je brnela sedežnica, mi pa na s kolesom v hrib. Kje je tu zdrava pamet?
Strma je tale Zelenica. Če že ni zadnje kolo zakopalo v šodrasti poti, ti je pa dvignilo prvo kolo. Hop s kolesa in porivat zadevo v hrib. Tistih 15+ kil... ni ravno nekaj kar bi z veseljem počel vsak dan. Ne bom se veliko zlagal, če priznam, da smo ene tričert poti porivali kolesa v hrib. Planinci so nas z zanimanjem opazovali. Sem ter tja nas je kdo ogovoril in suvereno zatrdil, da za naslednjim ovinkom je pa ravnina. Kar seveda ni bila, kvečjemu še kak bolj zahrbten odsek.
Na vrhu nas je pričakala simpatična planinska koča in nekam mračno nebo. Še malček v hrib potem pa dobrih 15km spusta čez travnike, gorske potke, skalnat makadam in tik pred Žirovnico nekaj asfalta. Navzdol je res dobro letelo. Ajlajk. Se je splačalo sopihat v hrib.
Tehnikalije zgledajo takole
Ni komentarjev:
Objavite komentar