Vodni športi

Konec tedna je že legendarni tek trojk. Panoramski ogled Ljubljane z severne strani, vzpon na Golovec in spust proti Prulam. Še dva ovinka in si na ciljni ravnini pred Prešercem. Letos smo se s Simonom in Maretom že tretjič prijavili na ta skoraj 13km dolg podvig.

Ker vsak podvig terja tudi nekaj treninga sem k zadevi pristopil skrajno resno. Od zadnjega tekaškega eventa je minilo celih 43 dni. V tem času sem šel točno 2x tečt.

Prvič, 3 dni nazaj, 5km, da vidim če sploh še znam. Vmes me je ujel še en majhen nalivček, vendar ni bilo panike, ker sem imel špuro čez gozd in je zadeva izpadla prav prijetno.

Takoj naslednji dan sem traso podaljšal na 7km. Štartam zopet proti šumi. Po dobrih 5 minutah teka se je črno nebo odprlo in uscalo se je kot iz škafa. Vsi tisti svetlo zeleni listki niso prav nič pomagali. V naslednjih desetih minutah sem bil premočen do kože. Povratek domov seveda ni bil opcija, sem preveč trmast. Potem se je usula še toča. No tukaj stvari niso več bile pretirano zabavne. Vsakič, ko me je zadelo tisto drobno zrno ledu sem si rekel au. Au, au, au, au, au, au, au. Parkrat je še treščilo nekje ne prav daleč od potke, ampak ej kakšna je pa verjetnost, da te zadane strela, sploh ker kaj drugega kot nekaj totalno premočenih cunj in poplavljenih copatov itek nisem imel na sebi. Po 6,7km sem zopet prišel iz gozda. Dež je ravno ponehal, nebo je bilo spet modro. Klinc pa krajevne padavine.

Včeraj sem imel dan za regeneracijo. Tekaško regeneracijo. Torej grem lahko na bajk. Ga zvlečem na enega od še neosvojenih vrhov Rašice in zuuum po največjem blatu v dolino. Needless to say - nisem prišel do dna ko se je uscalo. Blatna zverina je šla po hitrem postopku v avto in doma pod tuš :)

Tile vodni športi so prav zabavna reč.