Mama s plavim lupotom

Sedim v pisarni sredi debate o cutting edge webovskih tehnikalijah. Zazvoni mi mobitel. Huh, kdo je zdaj to. Poiščem telefon med kramo, ki jo je nekdo znosil na mojo mizo. Na zaslonu piše mama s plavim lupotom. wtf?

Zgodba z mamo s plavim lupotom se je začela nekje sredi lanske jeseni. V Šmarci so še vedno pacali rondo. Če dolgo zgodbo malček skrajšam: tu sem po sklopu nesrečni okoliščin uspel s pikasojem u rikvercu zadeti sprednji del enega plavega lupota. Za volanom je bila totalno prestrašena mama. Spredaj je imela majčkeno podrgnjen odbijač in sva se zmenila, da ji tiste tri rajse spoliramo, da bo spet kot nov. No, potem sva usklajevala datume in ure kdaj bi zadevo lahko spravili pod streho pa nama nikoli ni zneslo. Enkrat bi se skoraj dobila pa je morala čuvati vnučke in spet ni šlo. Po kakih treh tednih se je potem spet javila, se zahvalila za potrpežlivost in rekla da pustimo zadevo tako kot je, da tista plastika ne bo zarjavela. To je bilo to. Konec zgodbe lani jeseni.

Waaaa. Mama se je reaktivirala. Stisnem tisto zeleno tipko...

halo, je tam ljudski zbor?
a?
ljudski zbor?
(omg kaj je to ljudski zbor)
ne, gospa tole bo pa pomota...
a je potem tam mož od Mateje?
(mož? od Mateje? z nobeno Matejo si nisem bil tako blizu...)
ne, ne... tole je napačna številka...
aha. se opravičujem

huh kaj je bilo zdaj to... odložim telefon, ni pol minute ko spet začne zvoniti. Pogledam kdo je. Mama s plavim lupotom. Itak. Zdaj bova šla all over again.

halo?
a, zdaj vem kdo ste!
(o crap)

Potem mi je razložila, da se je spomnila kam pašem. Da je malce zamešala številke. Potem se začela kar pogovarjat. Pa zdravje. Pa vreme. Pa Damjano moram pozdravit...
Totalno kjut scena. Ene stare mame so res ql.