LIFFe: Incendies (Ženska, ki poje)

Gospa, ki je sedela levo od mene je utihnila. Seštevala je ena in ena. In rezultat ji ni bil všeč...

Z gospodom še bolj na levi je pol filma potihoma delila svojo trenutno razlago zgodbe, vse skupaj z zamikom parih kadrov, razen, ko ni uspela prebrati kakega majhnega napisa... Kaj je pisalo na steni? Ne vidim do tja gor... Stric je nekaj zamrmral in mama je dala mir.  Kader kjer se pozdravijo na ulici. Aaaaaa, lej merhaba je rekla! Mama, da ne boš padla s stola... Nekje na zadnji tretjini - scena nad mostom do katerega pelje ovinkasta cesta, ob robu dva avtomobila. Prašna, totalno nemarkanta lokacija. O, to je pa kot v Jordaniji! Omg! Mama je prišla gledat film z middle east tematiko, ker je bila na prekrasnem potovanju po Jordaniji. Auč.

Je pa hecno, da greva vedno gledat LIFFovske filme z arabsko tematiko v tisto miceno Kosovelovo dvorano v CDju. No, tisti lani je bil v bistvu perzijski. Perzijci ne marajo, da jih označiš kot Arabce...

Počasi so se prižgale lampe, folk je kar obsedel in nemo gledal v imena, ki so se vozila na platnu. Težek film. Mojstrsko narejen. Šokira te celo pot do konca... Se ga splača it pogledat. Če ne zaradi drugega, potem zato, da vidiš kako folk sprejme konec....