Bajkerski sezoni so zdaj res že šteti dnevi. V petek smo lovili zadnje sončne žarke takoj po službi. Anja - bycyclerka - je preživela spust. Ni pa preživela poti domov moja zadnja guma, ki je spustila dušo nekje na vaški poti kaka dva kilometra pred domom. Na srečo sem do tedaj že ujel Damjano in Maxa, ki sta tudi šibala domov. Porivanje bajka takole v družbi je čisto zabavna reč... Ja, flat no. one na kojlerju, upam da naslednjega še nekaj časa ne bo.



Sobota - še ena seansa na Rašici. Za dobro jutro, ki je hitro postalo popoldne... En spust, dva vzpona, v drugo sem zalutal nekje na grebenu. Potem sem le našel pot dol do Mengša. Pa v Oranžerijo na čaj in skutino pito :)

Zvečer sem imel priložnost preiskusiti stanje gležnja na kratkem šprintu do avta, pa mi ni bil rezultat prav nič všeč. Kaže, da bo tudi cici tek na maratonu malo preveč v tem trenutku. Damn. Od kar sem prizemljen gledam koliko tekačev trenira za zadnji tekaški event sezone. Brez skrbi - večina jih ima tek že vrh glave. Se mi zdi, da vsi samo še čakajo na prihodnji vikend, da bo konec s tekanjem v mrazu, dežju, mraku,... s treningi vsak drugi dan in spremljanjem kilometrov, minut in tempa. Vem, da bi bil sam v isti kaši, če ne bi bil na rehabilitaciji - ja ok vem da ni pametno šopati z bajkom gor in dol po Rašici, samo je pa res, da je kolo bolj nežno z gležnjem kot tek.. ane? Po eni strani mi je žal za 21ko... sploh zdaj, ko me že od prejšnjega petka čakajo čisto nove tekaške supergice, da jih namočim v kako lužo... Po drugi strani pa... briga me... ;)