Moj tretji Juriš na Vršič. Brez kakšnih konkretnih ciljev, vsaj časovnih ne. Smo pa vsi imeli v glavi rezultat v metrih. 1611m. Simpl. Brez dramatiziranja. Vse kar rabiš je volja in nekaj trme. Ane?
Super vzdušje pred štatrom. Greš 3x v grmovje na wc, potem najdeš čip v goodie bagu, poleg je piksna radlerja (kar ti pričara nasmeh na obraz), sestaviš kolo, uničiš frutabelo, še čelado na glavo in off we go.
V štartno vrsto. Organizatorji vsakič označijo dele štartne vrste po predvidenem rezultatu. A ni čudno, da smo skoraj vsi po vrsti bili kandidati za zadnjo, 65+ minut sekcijo. Ne štekam, a smo res tako počasni, a se res noben jebiveter amater ne prijavi na to dirko, smo mi edini? Nima veze. Občutek na štartu je vedno fin, potem na čelu kolone nekaj zaropota in prvi se usujejo vrhu naproti. Mi, med zadnjimi, smo se še nekaj metrov šli moje-kolo-je-lahko-skiro, poink poink z eno nogo počasi do štarta. Potem ko se naredi dan pa hop na kolo in do 1611m ne stopiš več dol.
Občutek na vrhu vedno poplača tisto uro garanja. Happy faces. Čestitke za
zmago. Navdušenje. Sonček. :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar