Part one: The road to Vršič
V petek sva iz službe takoj šibala na bovški konec. Na Vršiču je pihalo na polno. Gor je bilo 10 stopinj. To poletje se res gremo knajpanje iz 30+ stopinj nazaj na 10 pa spet na vročino. Ne vem, če je to dobro.
V Bovcu vse tranquilo. Nikomur se nič ne mudi, folk piknikira sredi glavne ceste, pa nikogar to ne moti. Parkiraš se na glavnem trgu pred kavarno in gledaš kako mineva večer. Če si pozoren najdeš retro športno trgovino tipa slovenija šport, polno robe, ki ji je že zdavnaj potekel rok trajanja. Perfektno.
Za čez noč sva se zaparkirala kar na športnem letališču. Hoditi v kemp res nima smisla. Zjutraj pa soooonce in cel kup glasnih gasilcev, ki so pripravljali teren za motoristični shod.
Zajtrk v parku, kot se za brezdomce spodobi. Na toplem.
Part two: The Mangart road
Na Mangart letos sploh pomislil nisem, dokler ga ni Simon omenil kak teden nazaj. Najvišja cesta pri nas. Hmmm. Nekje jurja in pol višinske. Tojto. Grem na Mangart.
Kar konkreten vzpon, ride, tunelčki, na vrhu pa sonček in prekrasen razgled. Zmaga.
Part three: Monster bikes
Monster bike je v bistvu downhill skiro. Greš do spodnje postaje žičnice za Kanin, rečeš mami za blagajno kako si kaj. Podpišeš tipično
sam-kriv-za-vse izjavo, si izbereš eno skerco, mama ti da še par ščitnikov, se poslovi, ker mora res iti naprej prodajat karte. Potem pa v tisti mali jajc in gor do prve postaje. Do dol je slabih 10 km makadama, nekaj asfalta in nekaj travnatih hribčkov. Potem ko tole stvarco pogruntaš kako se obnaša lahko kar pošteno pičiš navzdol.
Part four: The Soča trail
Ja na tem koncu je težko ubežati Soči.
Ni komentarjev:
Objavite komentar