Airplanes, scooters, policemen

Do Rapa Nui-a je kar dolga pot. Ene pet ur frčiš na ta mali otoček. Še za avion imaš res občutek, da je prevelik za ta otok. Pristajalna steza teče od ene strani otoka do druge. Če se ne ustaviš pravočasno, lako plavaš do obale.

From Chile

Sva narentala skuter. Nekih 100+ kubov mora imeti. Tip je spraševal po izpitu, pa ga je Damjana zamotila s passporti, tako da je dal mir. Izpitov seveda nimava s sabo. Lepo prosim zakaj bi za skuter jemal izpit s seboj?

From Chile

Pičiva takoj prvi dan en krog po otoku. Nisva naredila treh kilometrov, ko naju je ustavila policija na kontroli prometa. Dva policaja na sredi hribčka, malce ven iz mesta. Nikjer nikogar.

Vozniško dovoljenje, pasport, prosim.
(huh)
Joj nimam sabo, sem vse pustil v sobi.
(mu na hitro poturim v roke vizitko najinega hostla. policaji niso radi praznih rok... vzame vizitko, na glas prebere ime, skomigne z rameni)
V sobi? V sobi imaš vozniško dovoljenje?
(huh, kaj naj zdaj..?)
No, no, tam imam pasport.
(huh)
Kaj nimaš vozniškega dovoljenja?
(huh)
Ja imam pasport.
Kaj pa vozniško dovoljenje?
(huh)
Nimam ga s sabo, ker pri nas ne potrebuješ izpita za skuter...
(me uradno pogleda)
Esto es Chile. Usted necesita permiso de conducir en Chile.
(ajoj ne mi zdej s tem. Čile, Čile, to je en mali otoček sredi ničesar ne pa Čile)
Pa če ne rabimo pri nas vozniškega...
(huh, dej spusti naju naprej...)
Kam gresta?
(mu pokažem na zemljevidu del obmorske magistrale)
Čez tristo metrov zavijta desno, pa srečno.
(juhej)

Potem sem vsakič cviknil, ko sva se na skuterju peljala mimo policajev.

From Chile part 2