Najprej let do Pariza. Nič posebnega. Parkirali so nas na terminal 1, ki je bolj ena luknja kot kak fancy letališki terminal. Naprej sva letela z Brazilci. Pred letom sva menjala še boarding passe. Zakaj točno nimam pojma, nama je pa model zatrdil, da je vse ok, tudi s prtljago. Ja itak, lej nič ti ne verjamem dokler ne bom videl svojega ruzaka na traku kako se pelje proti meni.
Brazilci so res ql. Tale njihov jezik je res veselje poslušat. Sicer jim kaj več kot obrigado nisem znal povedat nazaj, ampak ej nekje je treba začeti. Dvanajst ur je do Sao Paula. Večino sem ga prespal v kosu, nekaj je ostalo za avatarja in tista dva obroka, ki sta bila - proti pričakovanjem - prav dobra. Zgodaj zjutraj smo res pristali v Braziliji. Čudno vreme, nisi ločil neba od betona. Sivo. Brrr. Nima veze, greva iskat najin connecting flajt. Iščeva na monitorju. Nema Santiaga nikjer. Par letov je bilo skenslanih, najinega pa ni. Jao, kaj je zdaj to? Menda ne bova sedaj obtičala v Braziliji... Ok, greva na connecting flights counter. Z eno simpatično tetico sva se v angleščini/portugalščini/španščini/mahanju z rokami vse zmenila. Najin let gre iz drugega terminala. Ok. Najdeva še en terminal, let v Santiago in ta-da!
Štiri ure kasneje sva na cilju. Tu so naju totalno prestrašili z obvestili, da je v državo prepovedano prinesti futr. Midva pa sva švercala jabolka in sendvič. Nič ne bomo metali stran. Pred opozorilno tablo sva pojedla še kar je ostalo. Ja, imela sva še poln ruzak frutabel in bountyev, sam psssssst.
Sam zmer morta pa neki švercat :D.
OdgovoriIzbriši