- se zriniti na sever v Bolivijo. Ta del Bolivije sva že prekruzala zato to nima smisla. ne
- se vrniti nazaj do obale in potovati naprej proti Peruju. Me ne mika pot nazaj. ne
- leteti v Santigo in iti na jug. na jugu je zdaj malce zoprno vreme. ne.
- prečiti Ande in se spustini v Argentino. Nazaj na jug po vzhodnem delu kordiljere. Argentina. Zrezki! Argentina!
 |
| From Chile |
Ad-hoc itinerariji so res super stvar. Nikoli ne veš kje boš kočal. Razen, če nisi kak organizacijski freak, potem je prav, da imaš vsak dan posebej splaniran. Verjetno. Ne vem... To ni zame. Delam na impulze. Razmišljam 10 minut naprej. Ja, imam tudi probleme zaradi tega... Ključ do uspeha je zmiksati impulze z dovolj zdrave pameti.
Ok, zdaj smo off-topic. Sva kupila karte za Argentino dva dni prej po promocijski ceni 13.000 pesotov na sedež (recimo da dobrih 20 eurov) pri eni tetki na glavni plazi. Odhod ob desetih dopoldne, na končni postaji ob 8h, 9h zvečer.
Hmmm tetka kje pa bo avtobus? Tule? Sredi centra?
Si, si, kein problem vidva sam sem pridita ob 10h.
Sure?
Si, si.
Ja itak. Lahko bi vedel, da nekaj ne bo ok. Nikoli ne verjami tetki, ki kima z glavo in govori si, si.
Dan odhoda. Zjutraj prvič na skajp. Mal update-a kaj se dogaja na drugi strani frnikule. Potem nabasat kramo v ruzake in po futr za na pot. Vse sinhronizirano do minute. Dve minutki pred deseto prideva do officine od tetke. Zaprto. Zaprto?! In nikjer nobenega pasajerosa. Halo? Aaaaagrhhh. Na vratih listek. Cerrado. In puščica levo. Kaj je zdaj to treasure hunt? Tik tak. Imaš 2 minuti časa, da razvozlaš uganko, drugače si out. Adje misli, misli. Malce levo in naravnost je eno zaprašeno parkirišče, morda so tam. Greva pogledat. Prideva na prah. En zelen bus je ravno odpeljal mimo. Zadaj sta bila še dva bela. Huh. Tojto. Tetka skače gor in dol, šofer nekaj maha. Dej tetka pridi sem, da te okoli ušes. Na bus za pet minut potem uredit mejne zadeve in na vzhod.
 |
| From Chile |
Zdaj se peljemo že kaki dve uri (netbook je res krasna stvar za preganjanje dolgčasa). Mi je povsem jasno zakaj se bomo do večera vozili do Salte. V hrib imamo povprečni speed 50km/h, po ravnem še enkrat toliko. Smo šli čez en prelaz 4.800 metrov. Kar pošteno. Tako visoko se še nisem vozil z busom. Cesta je čisto prazna. Vsake pol ure srečamo en tovornjak. Prej je bil en šlepar parkiran za cesto, el chofer pa je na kolenih klečal pred malim oltarčkom na drugi strani ceste. Za srečno pot.
 |
| From Chile |
 |
| From Chile |
Ni komentarjev:
Objavite komentar