Nedelja. Čas za tekaški reality check. Osem kilometrov in pol po razgibani cestici iz Sežane do bližnje vasice in nazaj. Vreme je bilo kislo do konca, čisto na rahlo je pršilo.
Štart tak kot po navadi: bla, bla, bla nekje na repu kolone. Poink, ok, očitno se je tekma začela. Bla, bla. Pa narediš korak naprej. Stop. Seveda, če folk ne zna niti z avtom speljati s semaforja, kako bodo potem šele speljali peš. Dva koraka. Stop. Rahel joging do štartne linije. Ok, ok, zdaj pa akcija. Garmin. Piiiiik. Štoparca teče. Laufamo tut mi. Zum-zum med folkom. Na začetku, ko imaš še polno powerja, je to strašno ql. Za kaj vse bi bil prikrajšan, če bi štartal bolj spredaj.
Nekje na dveh kilometrih sta mi Anja in Andraž popihala naprej. Jaz sem se zabubil v svoj dolgoprogaški tempo. Kak dober kilometer naprej so nasproti že prileteli najhitrejši, ki so se že vračali nazaj. Mi pa še vasi nismo zagledali. Bravo! Ok, hiške so tu, levo v hriiiiib potem na glavo dol pa spet v hrib. Kdo je rekel, da gre ta tek skoraj ves čas po ravnem? Vedno padem na kako tako foro.
Zdaj je bilo že več kot pol poti za mano. Garmin je bil prepričan v to. Garmin že ve. Potem je sledil trenutek streznitve: pred sabo sem zagledal Heleno Žigon. To je ena 80 letna bakica, ki redno hodi na tekaške tekme. In ta super stara mama šopa pred mano. Auuuuu. Boli. Grem mimo, jo pustim par metrov za sabo, se spet zabubim v svoj dolgoprogaški tempo. Že slišim bakico za sabo. Damn. Bežim pred mamo, ki mi vztrajno sledi. Potem srečava enega mal močnejšega fanta, ki se je matral ob cesti. "Dajmo mladina, dajmo", slišim za sabo. Ok, to je pa zdaj too much. Pospešim in se končno odlepim od zasledovalke. Zdaj rabim novo vzpodbudo za svoj tempo. Jo že mam. Bejba, kakih 100m naprej. Super postavca, črne pajkice, roza majčka, čopek rjavih las. Bingo!
Še ciljna ravnina in šprint za navijače. Ta-da! To je to. Anja me je spet nascala. Očitno bo potrebno vložiti nekaj extra efforta v tale moj dolgoprogaški tempo. Se vidimo na naslednji tekmi!
Ni komentarjev:
Objavite komentar