Ko smo že enkrat na Vršiču, zakaj ne bi skočili še do Slemena. V glavi sem imel, da je pot do gor povsem ravninska. Iz spomina mi je nekako ušel tisti začetni 200m vzpon do sedla, ki smo ga nazadnje predelali kar v direktni, skoraj navpični špuri. Anja je kupila zgodbo o ležernem enournem sprehodu. Če zopet odmislim tiste začetne pol ure, je potka na Sleme res skoraj kičasta reklama za hribe.
Nazaj v dolino, poiskat še četrtega člana odprave. Potem pa k Martinu se ga najest do bolanga. Tradicija. Čirliderka in I-kissed-that-big-tree-and-stayed-alive sta se popoldne vrnila domov, midva pa sva se zakampirala na standardni lokaciji. Za nedeljo sem Damjani napovedal eno tapravo ravninsko turo, samo še destinacijo je bilo treba določit...
Ni komentarjev:
Objavite komentar