Juriš na Vršič - Sleme - Martin

Prva sobota v septembru je čas za juriš na Vršič. Že takoj, ko sem odprl oči, sem fasal kaj-mi-je-tega-treba sindrom. Kljub vsemu štart točen. Spremljevalna ekipa je ready. Čaka za cesto že od 6h zjutraj. Potem še nenormalna gužva na koncu autobahna pri Tržiču. Stojimo že nekje na dnu tistega hribčka. Kliče Mojca, da je zaspala in da ne bo ujela štarta. Ja kakooo, pa menda ne bom zdaj jaz zadnji. Damn. Začelo se je prfektno.

Vreme je bilo res lepo, v bistvu preveč lepo za kolesarjenje. V takem soncu se človek usede v senco s pivom v roki ne pa da goni na vrh nekega gorskega prelaza. Halo! Hitrostnih rekordov letos z moje strani ni bilo. Osvojil sem odlično predzanje mesto v interni konkurenci špica racing teama. Priznam premoč.

Ko smo že enkrat na Vršiču, zakaj ne bi skočili še do Slemena. V glavi sem imel, da je pot do gor povsem ravninska. Iz spomina mi je nekako ušel tisti začetni 200m vzpon do sedla, ki smo ga nazadnje predelali kar v direktni, skoraj navpični špuri. Anja je kupila zgodbo o ležernem enournem sprehodu. Če zopet odmislim tiste začetne pol ure, je potka na Sleme res skoraj kičasta reklama za hribe.

Nazaj v dolino, poiskat še četrtega člana odprave. Potem pa k Martinu se ga najest do bolanga. Tradicija. Čirliderka in I-kissed-that-big-tree-and-stayed-alive sta se popoldne vrnila domov, midva pa sva se zakampirala na standardni lokaciji. Za nedeljo sem Damjani napovedal eno tapravo ravninsko turo, samo še destinacijo je bilo treba določit...