A se spomniš, ko smo v osnovni šoli pri angleščini imeli vsak svoj name tag? I was Jerry from
Birmingham. Verjetno zato, da smo se lažje navadili na jezik, ki ga nismo poznali in deželo o kateri nismo imeli pojma. Ajde, vsaj slišalo se je zabavno, čeprav mi tole ime ni bilo prav nič všeč.
Few days ago I went to Birmingham although I'm not Jerry anymore...
Špica razstavlja na security sejmu
IFSEC pa sva bila potem z Matejem izžebana, da lahko greva zadevo pogledat. Nedelja je bila deževna, čisto ok za tlačenje krame v kovček, iskanje skritih predmetov na firmi in vožnjo proti Trstu. Sva ravno pridrajsala do departures dvorane, ko so potnike za Birmingham pozivali naj gredo kar čimprej proti gateu. Aja Matej se je v soboto poročil, tako da tehnično gledano je zdaj šel z menoj na honneymoon. Ahahaha. V glavnem na koncu sva midva čakala avion in ne obratno. Let z Ryanairom je bil prijeten in udoben kot vedno... Vedno znova imam pri njih občutek, da sem padel v top shop v živo. Prodajajo vse mogoče: cigarete, futr, pijačo, revije, srečke, parfume,...
Vedno je zanimivo ob pristankih opazovati pokrajino. Zeleni pašniki povsem nepravilnih oblik, obmejeni z drevesi in grmovjem, konji, ofce, krave, kmetije, kaka vasica sem in tja. Potem bolj naprej že avtobahn kjer tisti mali avtomobilčki furajo v napačno smer.
Na tleh vse skupaj zgleda kot inspector Barnaby scena. Midsummer z majhnimi opečnatimi hiškami, ki so vse na prvi pogled iste. Pubi s hecnimi imeni in veliki tablami. Zaspane vasice, nikjer nikogar... konec koncev je nedelja zvečer...
Imeli smo luštkan place-to-stay s preveč prijaznim osebjem, skrajno priročnimi tipično angleškimi umivalniki z dvema kratkima pipama in štoflcom za odtok, sveto pismo na nočni omarici,
hobgoblinom v pivnici in morilskimi angleškimi zajtrki.
Ni komentarjev:
Objavite komentar