V nedeljo je bil še en snežno bel dan za aktivnosti na prostem. Smučanju sva se odpovedala na račun spanja pa tudi zato ker konec tedna šibamo za en teden na sneg v Švico. Naslednji zimski rekvizit za dilcami so sanke. Vedno znova zabavna rekreacija. Najprej malček grickati v hrib, potem - če je destinacija taprava -varnostni postanek v gorski koči in juhuhu v dolino. Ljubelj sva to sezono že odkljukala. Next destination: Velika planina. Sankanje z Vel'ke ima adrenalinske vložke v obliki nasproti vozečih avtomobilov, kar naredi progo toliko bolj mikavno. Gorske ceste menda ne posipavajo ampak jo le splužijo. Okej, Vel'ka it is.
Oboje sanke v kufer in zum zum proti hribom. Do Kranjskega Raka je ravno dobre pol ure dinamične vožnje. Avto pustiva za cesto, drajsava sanke za seboj mimo table, ki opozarja šoferje, da tod naprej nihče ne posipa ampak samo pluži. Okej, če tod le plužijo kaj dela tale kamenček sredi ceste.. in tale.. in tale..in ves ta pesek? Zakaj je zasnežena cesta pravi makadam? Crap. Nekdo ne bere opozorilnih tabel.
Drajsava sanke naprej po zasneženi cestici polni peska. Ob robu se malce vdiraš v sneg, zadaj šine na sankah vsake toliko časa spustijo kak škrtajoč glas. Menjajo se sonček, oblaki, za vsakim ovinkom vedno bolj piha. Jp, zimska idila je top. Mimo razcepa desno in naprej na neprevozno potko. Dva ovinka in to je to. Zgornja postaja. Brez oštarije. Brez apflštrudla, gluhweina in weceja. Sanke po razhojenem snegu seveda ne grejo nikamor. Se mi je kar zdelo da bo tako... Drajsava sanke po hribu navzdol. Res enkratni občutek. Počutiš se kot kak idiot.
Nazaj do razpotja. Tu najdeva še dva razočarana sankača - Sandro in Jureta. Pošeramo frustracije nad cesto.
Premlčova butneta sanke v avto in zvizneta dol, midva pa na sanke in do prvega kupa peska. Tu seveda zaškrta, zabremza in veselja je konec. Groza. Res. Sankaška expedicija kjer se nazaj grede več vleče sanke za seboj kot drvi po snegu je failure. Črna pika za Vel'ko. :P
Ni komentarjev:
Objavite komentar